petek, 06. januar 2017

Sreča in hvaležnost

Vsi ljudje na svetu si želimo biti srečni. Kaj je sreča, kje jo najdemo, kako jo zadržimo - tu so pa mnenja zelo razdeljena.

Danes sem našel krasen TED govor oziroma razmišljanje o odnosu med srečo in hvaležnostjo.

Srečni ljudje so hvaležni, kajne? Niti ne - prepogosto se jim zdi, da jim nekaj manjka ...

Po drugi strani pa - hvaležni ljudje so vedno srečni. Zato ne išči sreče, ampak hvaležnost.

Kdaj si lahko hvaležen? Samo, kadar ti je nekaj podarjeno. Ne moreš biti hvaležen za stavri, ki si jih kupil ali prigaral. Hvaležen si za podarjeno. In zato si lahko hvaležen prav vsak dan. Ker nam je vsak nov dan podarjen.

Dneva nisi dovolj izkoristil ali si se narobe odločil? Nič hudega, življenje nam vedno daje drugo priložnost. Samo izkoristi jo ...






nedelja, 27. november 2016

Eleganca ježa



Samo to bom rekel - preberi knjigo ali pogledaj film.


Dotik praznine


V teh dnevih napeto berem knjigo Dotik praznine. Napeta avtobiografska alpinistična "grozljivka", resnična zgodba o tem, kaj se zgodi, če si visoko nad oblaki zlomiš nogo.

Dokumentarni film, posnet po tej knjigi, je na Youtube dosegljiv popolnoma legalno in brezplačno. Vsekakor priporočam ogled:




sreda, 29. junij 2016

Bled - popolna kolesarska destinacija


Za marsikoga je lahko v teh vročih dnevih Bled popolna kolesarska destinacija.

Kolo zagotavlja rekreacijo z lepimi razgledi, osvežitvijo v jezeru, rešen problem parkiranja (ki je na Bledu od lani svinjsko drago...) in druženje s pogumnimi racami, ki pridejo čisto do tebe.


Lepa je pot s kolesom iz Kranja do Bleda in lepo je na Bledu :)

Tak je denimo pogled na Begunje na poti iz Kranja čez Tržič na Bled:


 Tak je pa pogled ob vračanju z Beda nazaj v Kranj:




nedelja, 26. junij 2016

Lepenatka


Lepenatka ima vsaj zame malce nenavadno, netipično ime za hrib. Je pa to vsekakor krasen cilj za družine z malimi otroki, saj je pot nezahtevna. Izogibajte se le pretirano sončnemu vremenu, saj velik del poti poteka po sončnih planinskih travnikih, kjer lahko sonce neusmiljeno "vseka" po glavah.



Lepenatka je travnat vrh z lepim razgledom, v pašni sezoni je pot "pokrita" z miroljubnimi kravami. So pa zelo "firbčne", saj so strmele v nas, kot da smo prvi ljudje, ki jih vidijo.



Izhodišč za pot proti Lepenatki je več, lepo so predstavljena na strani hribi.net ...



ponedeljek, 09. maj 2016

Wings For Life - tam zunaj, med nasmejanimi ljudmi



Včeraj sem bil prvič del svetovnega teka Wings For Life.

Spomin je danes še kako živ. Dobro ga začutim vsakokrat, ko vstanem s stola. V nogah se na smešen način izmenjujeta bolečina in mlahavost pijanca ter mi na ustnice spet vačata nasmeh ob spominu na včerajšnjo dogodivščino.

Gledam tole sliko, na kateri me je uradni fotograf dogodka ujel vsega nasmejanega. Razmišljam in ugotavljam, da prav take slike najbolj zadanejo bistvo rekreacije. Ni poanta v cilju, pretečenih kilometrih ali povprečnem tempu. Poanta je v poti sami. Če se nečesa lotiš z nasmeškom, potem delaš prave stvari v življenju. Premalokrat se danes smejimo. Včeraj pa sem v Ljubljani ujel veliko nasmeškov, prijaznih pogledov, celo objemov. In predvsem zato mi je bilo lepo.

Wings For Life je tek z res dobrim namenom.  Obenem pa je zaradi enega detajla v načinu izvedbe povsem drugačen od vseh drugih tekov. Razlika je na pogled malenkostna: namesto, da bi skušal v čim boljšem času priteči do znanega cilja (10, 21, 42 km oddaljenega od štarta), tukaj pravzaprav bežiš. Bežiš pred zasledovalnim vozilom. Tečeš, dokler te avto ne prehiti.  Zadeva je zanimiva, celo zabavna. Tečeš in se oziraš nazaj. Upaš, da avta še dolgo ne bo. Na koncu upaš, da se bo avto končno le prikazal ...

Ko sem tekel, sem se nekaj časa pogovarjal z Davidom Razborškom. Čudovit človek, ki mi je med tekom rekel: "A ni fino, da na vsake toliko časa presežemo svoj meje?".  Čeprav mi rezultat ni pomemben, saj tečem za veselje, mi je bila njegova misel zelo všeč. Ne gre za primerjave z drugimi, ampak za izziv samemu sebi. Lepo je imeti cilje, in še pomembnejše je do teh ciljev izbirati lepe poti. Ter po njih hoditi s čudovitmi ljudmi. In prav taka kombinacija se pogosto najde na organiziranih tekaških prireditvah. Zato nas tam najdeš nasmejane. Čeprav prvo uro od nas teče pot, drugo uro pa dežne kaplje. Oboje je naravno, torej je oboje pravilno.

Pridi ven tudi ti. Med nasmejane ljudi.

nedelja, 10. april 2016

Istrski maraton


Danes je na slovenski obali potekal že tretji istrski maraton. Meni se je lani za večno vtisnil v lep spomin, saj sem tu prvič v življenju pretekel 21 km - razdaljo, za katero se mi je zdelo, da jo moje noge ne zmorejo.

Istrski maraton zagotovo ni najlažja tekaška prireditev v Sloveniji, saj vsebuje nekaj vzponov in spustov, pa tek po različnih podlagah, od asfalta, granitnih kock, do tlakovanih obalnih poti in celo gozdnih stez. Proga je vsako leto malo drugačna, ker si tri občine delijo organizacijo, s tem pa se spreminjajo štart, cilj in potek. Prav vse to pa mene tudi najbolj veseli. Ta drugačnost ubija rutino in predvidljivost. Najbolj resni tekači, ki tečejo "na normo" so morda zaradi tega slabe volje, Kdor pride sem zaradi teka, druženja in užitka, ne pa zaradi rezultata, bo pa zelo užival.

Zelo me veselijo tudi čudoviti razgledi, ki nas čakajo vsako leto.

Jaz sem neizobražen, neizkušen tekač samouk. Zato najverjetneje pri teku delam marsikaj narobe. Zato tudi moje letošnje izkušnje ne preizkusi, razen, če sam čutiš, da bo zate uporabna. Prvič sem se namreč odločil, da si tempa ne bom določal po razdalji ali povprečnem času teka, ampak zgolj po srčnem utripu. Po prvih dveh kilometrih teka sem ugotovil, da se najbolje počutim, kadar mi srce bije pod 160 utripi na minuto. Zato sem ves čas pazil samo še na utrip, in ga vzdrževal nekje med 150 in 160. Niti enkrat nisem preveril svojega tempa, gledal sem samo utrip. Tek na določen tempo je namreč po mojem mnenju na Istrskem maratonu  "sporen", saj je proga zelo razgibana, in tempo, kot ga poznam z domačih travnikov, tu ne bi bil realen.

Meni osebno se je ta pristop dobro obnesel, saj sem v cilj prišel živ in zdrav. Dokaz je tale fotografija, narejena minuto po prihodu v cilj:



Ima pa Istrski maraton še eno veliko prednost - svojo himno. Saj ni edini maraton, ki jo ima, ampak je pa istrska himna najboljša med vsemi in te pete kar zasrbijo, ko jo slišiš. Obvezno si jo zavrtim v avtu, ko se približamo Obali: