nedelja, 05. marec 2017

Bi si privoščili dvatisočaka?


Tale zapis je namenjen predvsem hribovskim začetnikom, še posebej pa družinam, ki gledajo svoj podmladek in se sprašujejo, kdaj bodo zreli za pravi gorniški krst – vzpon nad magično mejo 2.000 metrov.

Dva tisoč je številka, ki pogosto vzbuja posebne občutke. Leta 1999 smo se v računalniškem smislu bali milenijskega hrošča, ki naj bi 1. januarja 2000 zmešal vse naše računalnike. Že devet mesecev prej so številni prijatelji skrivnostno izginjali v domače spalnice, upajoč, da se jim bo njihov naslednik rodil prav na prvi dan čarobnega leta 2000. Prav ti, milenijski otroci, so danes že krepki najstniki, zmožni osvajanja najvišjih slovenskih vrhov. Svoj prvi dvatisočak pa lahko otrok osvoji že precej pred svojim šestnajstim rojstnim dnevom. Preverjeno gre brez skrbi pri desetih letih, pri marsikomu tudi že prej. Za otroke in tiste odrasle, ki so v hribih šele začetniki, dvatisočak ni nedosegljiv. Gre le za izbor pravega vrha in pa nekaj telesne pripravljenosti.


Moj današnji predlog za prvi dvatisočak je Begunjščica. Malo zato, ker je dostopna marsikomu, malo pa zato, ker mineva teden dni, kar smo stali na vrhu, in je spomin zato še zelo živ. Izziv Begunjščice lahko sprejme vsak, ki živi dovolj aktivno življenje, da je zmožen osem ur hoditi v naravi. Enako pomembno je še, da je zmožen tolikšne mere koncentracije, da zna vseskozi z nogami ostati na sicer jasno vidni in dovolj široki poti. Na nekaterih mestih je namreč meter od poti strmina, po kateri se zdrs ne bi končal brez posledic. A kdor se zna držati steze, ne bo v nevarnosti. Če torej pri obeh teh kriterij lahko narediš pritrdilno kljukico, si pripravljen na Begunjščico.


Tako kot povsod tudi na Begunjščico vodi več poti. Naša se je začela na parkirišču pod zdaj zaprtim domom »Oaza miru« na Ljubelju. Tik pred predorom zavijete levo na veliko parkirišče, kjer na njegovem levem delu vodi manj opazna cesta še malo naprej na veliko parkirišče pod omenjenim domom.  Ker poletje popoldan pogosto prinaša nevihte, čez dan pa vročino, vam priporočam, da ste na izhodišču najkasneje ob šesti uri zjutraj. Vem, težko je vstati, ampak, ko si ob 14:00 spet nazaj, za tabo je že celodnevni izlet, pred tabo pa še celotno popoldne, ti zgodnjega vstajanja ne bo žal. Preverjeno!


Planinski čevlji z dobrim podplatom (lahko so nizki), v nahrbtniku malica, obvezno vsaj poldrugi liter vode, pa nekaj toplega, če vas na vrhu ujame veter, pa ste pripravljeni. 30-litrski nahrbtnik bo vsekakor povsem zadostoval. Tudi otroci naj doprinesejo svoj delež, seveda z manjšim in lažjim nahrbtnikom, ampak vsaj svoj sendvič in vodo naj pa le nesejo. Da se navadijo …


Z omenjenega parkirišča smo se odpravili levo (desno bi šli proti smučišču na Zelenici), sledeč tabli Planina Preval, po poti, na kateri se izmenjujejo gozd, melišča in – predor. Nekaj časa nas je še spremljal razgled na ljubeljsko cesto, po kateri smo se maloprej pripeljali, saj smo se v prvem delu pešačenja nekaj časa pravzaprav vračali nazaj proti Tržiču -  a seveda vedno višje in višje. Na poti boste srečali sledove druge svetovne vojne, predvsem pa že omenjeni daljši predor, kjer ne pozabite na čelno svetilko, pa na sklanjanje. Vsakič znova se nekdo nenačrtovano in boleče nekje sredi predora na trdo pozdravi s trdo skalo nad sabo …



Že na začetku varna in dobro vzdrževana pot (najlepša hvala vsem prostovoljcem) se vedno bolj razširja in potem vse do konca ostaja varna. Naš prvi cilj je bil koča na planini Preval-a (1.311 metrov nad plažo v Izoli). Tam imajo baje odlične štruklje, ampak mi smo bili  zgodnjemu jutru navkljub polni energije, koča pa je na prvi pogled še spala, zato smo jo mahnili kar naprej, proti vrhu Begunjščice. Imeli smo srečo, saj so nam nad nami podeči se oblaki iz minute v minuto delali drugačno predstavo. To so pol ure pred vrhom popestrile še številne ovce, ki so v planinskem raju uživale v prvobitni paši.



Osvojitev prvega letošnjega dvatisočaka je bila nezahtevna, a vseeno zmagoslavna. Po obilni malici iz nahrbtnikov smo jo mahnili naprej, navzdol proti Roblekovemu domu na Begunjščici (1.657 metrov nad plažo v Izoli), in nato še bolj navzdol proti koči na planini Preval-a. Od tu naprej se je naša pot spet združila z jutranjo, torej smo zadnjo uro stopali po nam že znani poti, se v predoru z glavo spet butnili v isti del stropa in nato ponosni prišli nazaj k avtomobilu. Ura je bila 14:00, za nami čudovit dan v gorah, pred nami pa še celo sobotno popoldne.  








petek, 06. januar 2017

Sreča in hvaležnost

Vsi ljudje na svetu si želimo biti srečni. Kaj je sreča, kje jo najdemo, kako jo zadržimo - tu so pa mnenja zelo razdeljena.

Danes sem našel krasen TED govor oziroma razmišljanje o odnosu med srečo in hvaležnostjo.

Srečni ljudje so hvaležni, kajne? Niti ne - prepogosto se jim zdi, da jim nekaj manjka ...

Po drugi strani pa - hvaležni ljudje so vedno srečni. Zato ne išči sreče, ampak hvaležnost.

Kdaj si lahko hvaležen? Samo, kadar ti je nekaj podarjeno. Ne moreš biti hvaležen za stavri, ki si jih kupil ali prigaral. Hvaležen si za podarjeno. In zato si lahko hvaležen prav vsak dan. Ker nam je vsak nov dan podarjen.

Dneva nisi dovolj izkoristil ali si se narobe odločil? Nič hudega, življenje nam vedno daje drugo priložnost. Samo izkoristi jo ...






nedelja, 27. november 2016

Eleganca ježa



Samo to bom rekel - preberi knjigo ali pogledaj film.


Dotik praznine


V teh dnevih napeto berem knjigo Dotik praznine. Napeta avtobiografska alpinistična "grozljivka", resnična zgodba o tem, kaj se zgodi, če si visoko nad oblaki zlomiš nogo.

Dokumentarni film, posnet po tej knjigi, je na Youtube dosegljiv popolnoma legalno in brezplačno. Vsekakor priporočam ogled:




petek, 15. julij 2016

Ferata v Glinščici


Kmalu za vasjo San Lorenzo, blizu slovenske meje, se začenja čudovita ferata, idealna za začetnike v spremstvu izkušenega vodnika, ki tu vajencem lahko na najbolj varen način pokaže, kako se streže feratam. Začetnikom bo najbolj všeč dejstvo, da ta ferata na številnih koncih omogoča preprost umik, saj vseskozi plezaš le nekaj metrov pod vrhom, na katerem pot vodi nazaj k izhodišču.


Z Ireno sva to ferato najprej spoznala prek šole varnega gibanja v gorah, ki jo z odličnimi vodniki izvaja Planinsko društvo Kranj. Tam Matjaž, Eva, Sebastjan in drugi vodniki  s takimi štori, kot sem jaz, delajo čudeže ...


Po lanskoletni pozititni izkušnji sva zato prav Glinščico izbrala za prvo ferato, v kateri se bodo z izzivi stene spoprijeli najini rije otroci.No, nazadnje so oni čakali naju ...


Iz Slovenije do te ferate prideš po avtocesti Ljubljana - Koper. Izbereš izvoz Kozina in pelješ čez bivši mejni prehod Krvavi Potok. Na italijanski strani, takoj za vasjo Pesek di Grozzana zaviješ levo proti vasi Jezero / San Lorenzo. Za vasjo je na levi starni ob cesti parkirišče, kjer pustiš avto, nato pa po stotih metrih hoje po cesti na desni opaziš precej dobro skrito stezico, ki te pelje pod steno, na začetek ferate.


Ferata je obvladljiva, saj smo jo varno preplezali tako enajstletni kot štiridesetletni začetniki. Seveda pa je obvezna uporaba popolne opreme - čelada, pas, samovarovalni komplet, rokavice ... Brez tega se igra spremeni v smrtno nevarno izzivanje! Mimogrede - sam imam strah pred višino, pa sem vseeno lepo preplezal tale izziv.


Po zaključku ferate smo se po vršnem grebenu peš vrnili na izhodišče.










nedelja, 10. julij 2016

Melišče je planinca zabavišče


Ljudje se radi zabavamo. Nekateri ob besedi zabava najprej pomislijo na diskoteke, drugi na prijatelje, tretji na šport in tako dalje. Meni je najlepše, kadar lahko zabavo povežem z naravo. Namesto, da bi za zdravje »garal« v nekem zaprtem prostoru, se raje zabavam tam zunaj. In hribolazenje je lahko še kako zabavno! Seveda mora biti vedno zraven tudi pamet, pa vseeno ostane ob tem še ogromno priložnosti, da  se imamo fino.


Pravo planinsko zabavišče je lahko melišče. Jaz sem se ga vedno bal kot hudič križa. Ob pogledu na strmo pot navzdol, kjer vse samo drsi in se kotali, se mi je vedno zvrtelo. Zato sem bil odločen, da ni melišča, na katerega bo kadarkoli stopila moja noga. Pa so se nazadnje našli vztrajnejši od mene in me prepričali, naj vseeno poizkusim tudi s tem delom hoje po gorah. Pod budnim očesom izkušene planinke, pod vodstvom jasnih navodil o načinu hoje sem se le podal na svoje prvo melišče.


Nezaupanje in negotovost sta trajali samo prvih pet korakov. Takrat je bilo grozno. Telo se je hotelo boriti proti groznemu občutku panike, ki se je oglasila takoj, ko so se pod planinskim čevljem tla začela premikati. »Ustvarjeni smo bili za hojo po trdnih tleh, ne pa po podlagi, ki te odnaša nekam navzdol!« so kričale moje misli. No, po zgolj petih drsečih korakih, ko sem še vedno stal pokonci, čeprav so tla izginjala pod mano,  so se tudi misli začele umirjati in dojemati, da so lahko tla, ki drsijo,  pravzaprav čisto obvladljiva. In tako danes ob pogledu na melišče moj pogled ni več navdan z grozo, ampak z nasmehom.



Kdor tega dela planinske hoje navzdol še ni preizkusil, ga zato vabim, naj enkrat sprejme izziv. Prvič obvezno v družbi izkušenega planinca, ki ga bo vodil po prvih korakih. Vedno obvezno s čelado na glavi in visokimi planinskimi čevlji na nogah. Na kraju, kjer je melišče varno in obvladljivo. In vedno obvezno s polno mero pameti in spoštovanja do ohranjanja neokrnjene narave. Če vse to upoštevaš, pa lahko zagotovim, da je melišče res pravo gorsko zabavišče!  


sobota, 02. julij 2016

Begunjščica


Ni lepšega kot soboto preživeti na svežem gorskem zraku, kjer se oči po petdnevnem buljenju v računalniški zaslon končno odpočijejo z zrenjem v prelepo daljavo. Seveda v 3D tehniki :)