Istrski maraton

Danes je na slovenski obali potekal že tretji istrski maraton. Meni se je lani za večno vtisnil v lep spomin, saj sem tu prvič v življenju pretekel 21 km - razdaljo, za katero se mi je zdelo, da jo moje noge ne zmorejo.

Istrski maraton zagotovo ni najlažja tekaška prireditev v Sloveniji, saj vsebuje nekaj vzponov in spustov, pa tek po različnih podlagah, od asfalta, granitnih kock, do tlakovanih obalnih poti in celo gozdnih stez. Proga je vsako leto malo drugačna, ker si tri občine delijo organizacijo, s tem pa se spreminjajo štart, cilj in potek. Prav vse to pa mene tudi najbolj veseli. Ta drugačnost ubija rutino in predvidljivost. Najbolj resni tekači, ki tečejo "na normo" so morda zaradi tega slabe volje, Kdor pride sem zaradi teka, druženja in užitka, ne pa zaradi rezultata, bo pa zelo užival.

Zelo me veselijo tudi čudoviti razgledi, ki nas čakajo vsako leto.

Jaz sem neizobražen, neizkušen tekač samouk. Zato najverjetneje pri teku delam marsikaj narobe. Zato tudi moje letošnje izkušnje ne preizkusi, razen, če sam čutiš, da bo zate uporabna. Prvič sem se namreč odločil, da si tempa ne bom določal po razdalji ali povprečnem času teka, ampak zgolj po srčnem utripu. Po prvih dveh kilometrih teka sem ugotovil, da se najbolje počutim, kadar mi srce bije pod 160 utripi na minuto. Zato sem ves čas pazil samo še na utrip, in ga vzdrževal nekje med 150 in 160. Niti enkrat nisem preveril svojega tempa, gledal sem samo utrip. Tek na določen tempo je namreč po mojem mnenju na Istrskem maratonu  "sporen", saj je proga zelo razgibana, in tempo, kot ga poznam z domačih travnikov, tu ne bi bil realen.

Meni osebno se je ta pristop dobro obnesel, saj sem v cilj prišel živ in zdrav. Dokaz je tale fotografija, narejena minuto po prihodu v cilj:

Ima pa Istrski maraton še eno veliko prednost - svojo himno. Saj ni edini maraton, ki jo ima, ampak je pa istrska himna najboljša med vsemi in te pete kar zasrbijo, ko jo slišiš. Obvezno si jo zavrtim v avtu, ko se približamo Obali: