četrtek, 1. november 2018

Istanbul: peti dan


V bližini Aya Sofyje je velika podzemna cisterna, kjer se z velikim finalom zaključi tudi Inferno Dana Browna. Torej obvezen postanek tudi za nas ...



Potem pa hop na smešno poceni ladjo, ki služi kot javni potniški promet.

Mi smo se s tako mestno ladjo odpeljali kar na drugo celino, v Azijo.  Le kje drugje lahko za drobiž odpluješ na drugo celino? Tudi to je Istanbul!





Mi smo na Azijska tla stopili v Uskudarju, delu Istanbula na anatolijski obali Bosporja. Čeprav na drugi celini, smo se počutili povsem enako kot prek na evropskem delu tega neverjetnega mesta.








"Zavetišče" za mestne potepuške mačke ...


Če smo se iz Evrope v Azijo odpravili z ladjo, smo se vrnili kar s podzemno železnico, katere predor so skopali pod Bosporjem.


Še enkrat smo obiskali ulico Istiklal in si odpočili v eni od slaščičarn visoko nad ulico. Čeprav je slaščičarna na najbolj slavni ulici v mestu, so bile cene čisto zmerne, žal pa so bile sladice podpovprečne ...



Ulica Istiklal
 Za večerjo smo imeli krompir ... No, kumpir, pravijo tam doli ...




Šli smo pogledat še, kakšna je kaj sreča mestnih ribičev na mostu Galata ...


   

Svetleča reč na sredi mostu je postaja mestnega vlaka...


.. in se skozi končno prazne ulice bazarja vrnili v hotel.




Težko mi je bilo zaspati, saj sem vedel, da se bom jutri zvečer spet znašel v domači postelji. Istanbul ima svoj čar. Ni za vsakogar, je pa za marsikoga. Jaz sem med njimi, nekako imam rad to mesto. In še bi se vrnil.

sreda, 31. oktober 2018

Istanbul: četrti dan


Četrti dan odkrivanja Istanbulasmo začeli precej blizu hotela, v mošeji, ki ji pravijo mala Aya Sofya oziroma Küçük Ayasofya Camii.


Na poti proti veliki tržnici smo srečali marsikatero zanimivo hišo ...


... in golobjo utrdbo.



Pogumno smo se šli izgubit v mesto znotraj mesta - sloviti Grand Bazaar.

  





 





Grand bazaar je res velik, zato smo si pošteno zaslužili kosilo:


Spoznali smo definicijo parkiranja "na knap":




Mošeja Süleymaniye Camii je ena tistih, ki kraljuje na veduti Istanbula, zato smo jo šli pogledat še od blizu ...

 




 

Po vsem Istanbulu je ogromno skritih restavracij, ki jih z ulice opaziš samo po napisu, da je na terasi neke neugledne hiše restavracija. In veliko takih lokalov sploh ni dragih, ravno nasprotno, za slovenske cene so njihovi jedilni listi pravo veselje za pogledat tudi na desni del, kjer so cene. Na ulici blizu mošeje  Süleymaniye Camii smo se pogumno podali navzgor na eno od takih teras. Bilo je dobro za jesti in dobo za pogledati na mesto pod nami.



Pozno popoldne smo začinili z vstopom na tržnico začimb:








Ko smo iz tržnice začimb stopili ven, se je že krepko zvečerilo. Že tako gost promet je postal še bolj nor.Na križiščih bo tisti, ki bo s stranske ulice čakal na vključitev v promet, čakal do polnoči. Zato se pač takole vrivajo, na centimetre:


Ob hoji proti hotelu smo šli spet mimo izjemne Aya Sofyje, ki se nam je zdaj pokazala še v barvah noči in nam poklonila lepo zgodbo za lahko noč: